V petek, 5. 2. 2016, se je v avli šole odvijala prireditev v znamenju bližajočega se praznika kulture. Nastopajoči učenci so poudarjali pomen tega zavestnega človeškega načina vedenja in sobivanja v današnjem multiinformacijskem svetu. Dramska igra, monolog, petje, igranje in ples so vodili do vrhunca prireditve – ravnateljeve podelitve literarnih nagrad Prešernovega natečaja.
Nekaj utrinkov iz nagrajenih stvaritev:
ŠPELA MARŠIČ (4. razred): Moje sanje
Nekoč sanjalo se mi je,
da svet v miru živel je,
da beguncev, teroristov in
brezdomcev ni nikjer.

ENEJA PIRC in HANA PREBILIČ (5. razred): Dežela sladkarij
Tu je vse iz sladoleda,
Sladkorja in meda.
Pa bonbonov in vseh drugih dobrot.
Poglej, nabiralnik je velik piškot!

ZARA ŠUBIC (6. razred):
Zvečer z očijem gledam poročila. Manica Janežič sporoči veselo novico, da je vseh vojn in trpljenja na svetu konec. Begunci se lahko vrnejo v svoje države, na svoje domove, lačni in revni ljudje dobijo denar za hrano.
Znanstveniki so odkrili čudežno zdravilo proti vsem hudim boleznim. Voditelji držav in ljudje so med seboj prijatelji in si pomagajo, ne pa pobijajo in vojskujejo. Podpisali so dogovor o nenapadanju in pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

DIN DERVIŠEVIĆ (7. razred):
Ta svet, današnji svet, mi ni prav nič všeč. Vojne, nasilje, lakota, gorje, bolezni, psovke, ljudem se stalno nekam mudi … Televizija, časopisi, spletne strani, vse je polno negativnih stvari. Ne, to ni moj supersvet.
Moj supersvet bi bil brez vojne, brez kakršnegakoli nasilja, brez lakote in hude žalosti. Malo žalosti vsekakor mora biti, vsaj zato, da se zavedamo, kako smo srečni, kadar nismo žalostni.

ANA DROBNIČ (8. razred):
In takrat je bil »moj« gozd še lepši, skrivnostnejši. Prišla sva do mojega najlepšega kotička, kjer sem vedno sedla na tla in sanjarila. Tiho sva sedela, roki sta se kar sami poiskali in prsti so se prepletli. Nihče ni mogel izreči nobene besede, le ptičje petje je spremljalo najini tišini.

MEGI TOPALOVIČ (9. razred):
Ker ko padeš, nisi sam. Nekdo bo prišel in te dvignil, čeprav tudi tvoj nasprotnik. Tudi življenje nam včasih pokaže, da so tvoji sovražniki včasih tvoji rešitelji in z odpuščanjem dosežemo mir v sebi.
Braniš nekaj, kar je zate vse, tako je tudi v življenju. V zmagi ali porazu, skupaj smo močnejši. Kot je nekdo enkrat rekel: »Res je, da sam hitreje prideš, a z ekipo prideš dlje.« In naša ekipa so družina in prijatelji.