Če smo natančni, konec oktobra 2019. Torej, čas leta, ko kolesarji vsak dan na kolesu vzamemo kot darilo. Letošnja jesen pa je več kot radodarna.
Naša ekipa je trenutno še vedno majhna, vendar močna, temu primerne pa so potem tudi naše ture. Z veseljem povem, da se jih udeležuje tudi čedalje več učiteljev, kar naredi vse skupaj samo še boljše. Četrtek, 24.10.2019, smo se odpravili na Fridrihštajn. Tako znan »lokalni hrib«, na katerem pa še nihče od udeleženih učencev ni bil s kolesom. Pa smo spet nekaj naredili prvič v življenju. In to po kakšni poti. Odpravili smo se izpred šole, preko Podgorske ulice, mimo »kamnoloma« (čas za »selfie«) in tam naravnost. To pomeni, da smo se na Fridrihštajn odpravili po daljši, vendar malenkost bolj položni poti, ki pa je daleč od enostavne. Višji kot smo lezli, lepše je bilo. Morda ne našim nogam in pljučem, očem pa zagotovo. Preproge listja po cesti, tišina in hvaležnost, da smo lahko tam. Premagali smo še najzahtevnejši vzpon na koncu trase in prispeli do »Grčine koče«. Malo smo se nadihali in nadaljevali levo. Obstaja namreč krožna pot okoli Fridrihštajnskega gradu, to je cca. 4 km poti, ki nas pelje med Fridrihštajnom in Livoldskim vrhom in pripelje nazaj do Grčine koče. Tam pa je cesta res postala eno z gozdom, listje jo je v celoti prekrivalo, tudi po 10 cm ga je bilo. Zvok koles po takšni »cesti« pa je nekaj, kar boste zopet morali preizkusiti sami. Toplo priporočamo. Najvišja točka te ture je bila ravno na tej krožni poti, in sicer smo bili na 928 m nad morjem oz. točno toliko nad Kočevjem, kolikor je Kočevje nad morjem. Sledil je še spust nazaj v Kočevje, lep spust je to. Na koncu smo naredili cca. 20 km in se verjetno poslovili od kolesarskih potepanj za letos. Tokrat slovo ne bo težko, ker so spomini res krasni.

Mentor: Peter Gradišar