10. oktobra smo obeležilisvetovni dan duševnega zdravja. Ob njem smo razmišljali tudi o tem, da se je pomembno pogovarjati o duševnem zdravju in tudi o duševnih težavah, s katerimi se soočamo.
Pogosto pa se zgodi, da ljudje ne vedo, kako začeti pogovor o stiskah in kako reagirati, če nam nekdo zaupa, da doživlja stisko ali ima določeno duševno motnjo.
Najbolj pomembno je, da osebi damo občutek, da smo jo pripravljeni poslušati brez obsojanja. Bodimo odprti tudi do pogovora o težkih stvareh in spoštujmo občutke druge osebe, tudi če ne razumemo, zakaj se tako počuti ali zakaj tako razmišlja. Bodimo radovedni – vprašajmo, kako se počuti, kaj jo/ga teži, s kakšnimi ovirami se sooča, kakšno pomoč si želi. Ponudimo oporo.
Rečemo lahko kaj od tega:
Žal mi je, da se ti to dogaja.
Ali bi se o tem rad/-a pogovoril/-a?
Ne predstavljam si, kako si se mogla takrat počutiti. Verjamem, da je bilo težko.
Pripravljena sem te poslušati.
Ali ti lahko kako pomagam?
Ali si že poiskal/-a pomoč kje drugje?
Ne vem, kaj naj ti svetujem, mislim, da bi bilo dobro vprašati nekoga, ki malo bolj strokovno pozna te stvari.
Ne morem ti dati dobrega nasveta, ker ne vem, kaj je prav. Sem pa vseeno pripravljena poslušati. Ne skrbi, ne bom šla nikamor.
Po drugi strani človeku v stiski ne bodo v pomoč stavki kot so: »To bi mi morala takoj povedati!«, »Že zdavnaj bi mogla poiskati pomoč, ne vem zakaj je nisi!«, »Pa saj se ti nič hudega ne dogaja v življenju.«, »Vedno je lahko še slabše, če bi bil hvaležen za to, kar imaš, bi bil boljše volje.«, »Če bi se malo vzel v roke, ne bi imel teh težav.«, »Kaj ti pa je? Ne moreš tako razmišljati.«, “V vsaki stvari moraš najti nekaj dobrega.”.
Zarja G. K., mag. psih.
