Drage učenke in učenci,
Na vseh šolah po Sloveniji je danes poseben dan, dan, ki je posvečen KULTURI NENASILJA in STRPNOSTI. Veliko o tem že vsakodnevno govorimo po šolah, pomembnost današnjega dne pa je, da bo prav vsak otrok in tudi mladostnik v osnovni in sredni šoli slišal o pomembnosti družbe, ki zavrača nasilje in nestrpnost.
O nasilju vsekakor ne govorimo samo takrat, ko so prisotne pesti, porivanje, ruvanje… o nasilju ne govorimo samo takrat, ko je prisotno kričanje, zmerjanje in nespodobno naslavljanje… O nasilju MORAMO spregovoriti tudi takrat, ko je to skrito mnogim očem, se pa izvaja pritlehno, se izvaja na kakšnih socialnih omrežjih oz. na kakršenkoli drugi način, ki ni viden nam starejšim, ki bdimo nad vami .
V šoli se resnično trudimo, da se bi počutili vsi, ki ste tu pri nas in med nami, varni pred vsako obliko nasilja. Temu ustrezno imamo spisan hišni red, pravila šolskega reda in tudi vzgojni načrt. Kot vidite vsakodnevno učitelji redno dežurajo, ter se odzivajo na vsako situacijo, ki bi lahko bila za posameznika nelagodna in bi se ob tem počutil v stiski.
Veliko stvari s tem preprečimo, NIKOLI, kar pa se seveda vsi zavedamo, pa ne moremo preprečiti vsega in zato ste tu pomembni prav vsi vi, vi kot naši učenci, ki obiskujete to šolo in skupaj tvorimo neko celoto. Tako kot sem dejal je pomemben prav vsak od vas in govoriti o varnem počutju na šoli, je gotovo v nekem delu vaša naloga, dolžnost in odgovornost.
V šoli in tudi v družbi MORAMO jasno reči NE – NASILNEŽEM, NESRAMNEŽEM in NESTRPNEŽEM ter jasno pokazati na njih, ter jih iz zdravega jedra tudi odstraniti. Ravno zato tudi moje navodilo učiteljem, da takoj, ampak res takoj ukrepajo, če se kdo obnaša do kogarkoli nesramno, do kogarkoli ponižujoče in da če ne morejo urediti sami, pošljejo mail nam svetovalnemu timu, ki bo to gotovo naredili. Temu primerno smo tudi spremenili vzgojni načrt, pravila šolskega reda in mi nimamo težav, da bi pogledali vaše žepe, torbo, omarico… Sam kot ravnatelj bom vedno varoval razred, bom varoval šibkega posameznika, nasilneža pa kaznoval. Dogodki v Srbiji, ki je res le streljaj od nas, se vse to samo potrjuje.
Resnično APELIRAM in KLIČEM ali pa če želite VAS LEPO PROSIM, da v primeru, da zaznate kakršnokoli nasilje, nesramnosti in nestrpnosti nad komerkoli v razredu, na šoli, o tem res poveste učiteljem, svetovalni službi ali pa meni kot ravnatelju. Absolutno vas bomo vsi zavarovali, vas ne bomo izdali, boste pa s tem naredili izjemno gesto za tistega, ki je žrtev nasilja. Ni potrebno tu veliko – samo vživitese kako bi bilo vam, če bi se nekdo na viden način obnašal do vas. Če se bi ob tem počutili neprijetno, če bi ob tem občutili stisko, strah – MORATE POVEDATI. To je empatija, ki v prevodu pomeni, da ste sposobni razumeti čustveno stanje druge osebe, v tem primeru osebe v stiski, in ste se sposobni na to odzvati… Sam menim, da je trenutno ravno empatija tista vrednota, ki je v družbi tako primanjkuje… Družba žal gleda le na svoje dobro, na dobro posameznika, a če želimo živeti v prihodnosti kot razumevajoča skupnost, bomo tu morali narediti spremembe in zato trud nas z učitelji z vami, da bi odrasli v zrele mladostnike, ki bodo glasno opozorili, če nekaj ni prav in pristopili v pomoč, ko bo sočlovek le to rabil.
Danes bodo pri pogovorih z vami zelo osebni tudi učitelji. Marsikoga boste videli kot enakega vam, kar navsezadnje smo, le da smo nekaj starejši, a tudi nas so pestile težave, problemi, stiske… Verjemite, takrat se niso ukvarjali preveč z nami in nihče nas ni prosil, da se jim zaupamo. Res je bil svet drugačen, a tudi pri nas je veljalo – da v življenju ogromno pomeni, če se lahko komu zaupaš, če lahko nekomu poveš česa se bojiš, zaradi česa težje dihaš…
Tudi sam bom kar čez zvočnik z vami delil osebno izkušnjo, zaradi katere mogoče toliko bolj razumem vse vas in vztrajam pri učiteljih, da moramo biti zelo pozorni na dogajanje po šoli in odreagirati takoj, ko nekaj ni v redu.
Pa gremo k moji izkušnji – sam sem se kot novopečeni srednješolec našel v popolnoma novem okolju. Tedaj sem bil še daleč od svoje višine, suhljat in verjetno mi je že v očeh pisalo, da mi je težko v novem okolju, na novi šoli, med starejšimi srednješolci. Krsti fazanov v takratnem času niso bili omejeni le na en dan in čečkanje po njih, kot je to praviloma danes, temveč so se nas resnično lotili z zbadanji, ustrahovanji, porivanji, pljuvanji in izsiljevanjem… Mi se nismo mogli zaupati nikomur, ker je to veljalo kot nekaj normalnega… Meni se je zdelo bolano, noro, nenormalno in zelo, zelo neprijetno… Vsi fazani – torej prvi letniki, smo se tako zadrževali večinoma po učilnicah in na hodnike stopili samo, ko je bilo nujno, samo da nismo srečali kake ekipe srednješolcev (predvsem drugih letnikov), ki so se z veseljem in frustrurajoče izživljali. Bili sta dve ekipi, ki sta bili še posebej nadležni in takrat se mi je zdelo, da v šolo hodijo izključno zaradi tega, da bodo lahko ustrahovali… Ko danes gledam na te stvari, vem, da so bile večinoma to osebe, ki so imele velike težave doma, ki so bile doma velikokrat tepene in tudi prepuščene same sebi… A v šoli so bili neizprosni in vso svojo jezo izražali v svojih dejanjih. Večkrat sem naletel na njih in jih kasiral, besedno, s pljunki, porivanjem… »O fazanče. Bomo se malo poigrali,« so bile njihove besede, ki verjamite mi še danes odzvanjajo nekje v ozadju. In prišlo je do dne, ko sta se skupini združili (po trije v vsaki skupini), prijeli mene in enega sošolca, naju porinili v zakotno učilnico in želeli igrico popestriti še z izsiljevanjem. Pobeg ni bil mogoč… Počutil sem se res popolnoma, popolnoma nemočnega in se pripravljal, da jih bom v tistem trenutku tudi pokasiral… Prišlo je do izsiljevanja, porivanja in pa tudi ponudbe, da bova v zameno za škatlico čikov na dan, varna in nas bodo pustili pri miru… Pa kje naj dobim čike, še v življenju nisem kupil, noben doma ni kadil… »Nimam in ne morem dati,« sem kričal nazaj, oni pa še bolj pritiskali… Upam da vsaj malo občutite moje tedanje občutke…
In potem se je prikazal meni do takrat res nepoznan dijak četrtega letnika s svojo ekipo. Jaz ga še danes vidim točno takega kot je bil tedaj, kot da bi se čas ustavil… Pristopil je do vodilnega nadlegovalca. Od njega je bil višji za pol glave, ga prijel, dvignil ob steno, da su mu podplati bingljali in mu dejal: TO JE BILO ZADNJIČ, TI JE JASNO. NJIJU SE VEČ NE DOTAKNEŠ in TVOJA EKIPA TUDI NE.
Meni je bil kot Bog. Jaz sem se mu dobesedno klanjal tisto leto, hodil nalašč po mestih, da sem ga lahko srečal, se mu nasmejal in pozdravil, saj je to pomenilo, da sem končno varen in se lahko brezskrbno potikam po šoli. Ko sem mu kasneje po petih letih, ko sva se srečala na študiju povedal, kaj je v tistem trenutku naredil zame, je smeje poslušal. On se ni niti spomnil, ker je dejal, da je večkrat tako ukrepal, zame pa je bil takrat VSE. MOJ REŠENIK. In kot takega ga imam v spominu še danes, po 32 letih…
Torej dragi moji učenci in učenke… mogoče je ravno ta osebna izkušnja nasilja tista, ki je v meni prižgala iskrico, da bi nekoč rad postal učitelj in se zavzemal prav za vsakega posameznika, posebej tistega, ki je v stiski… Danes sem res učitelj in danes opravljam tudi funkcijo ravnatelja, s katero imam še dodatno moč, vedno pa bom človek, ki se bo zavzemal za vsakega posameznika, še posebej tistega, ki je v stiski.
To je moja zgodba, danes boste o mnogočem razpravljali, se pogovarjali. Zahtevam, da ste pri urah spoštljivi pri poslušanju drug drugega, da se ne norčujete in vas prosim, da govorite, da spregovorite… pa ne samo danes, ampak vedno… Tema, ki jo naslavljamo je pomembna za vse, še posebej za družbo v kateri želimo živeti v prihodnje.
Recite DOVOLJ JE tistim, ki ne dajo miru, če rabite pomoč POVEJTE, če vidite, da kdo rabi pomoč UKREPAJTE. In vedno vedite – UČITELJI IN ABSOLUTNO SAM SEM TU ZA VAS, da VAM POMAGAMO IN POMAGAM na vaši poti.
Želim vam plodne pogovore in še enkrat opozarjam na ustrezno obnašanje in sodelovanje pri obeh urah, ki bosta namenjeni pogovoru o nenasilju in strpnosti.
Vaš ravnatelj…
